Luke 6

6. Poglavje

1Zgodi se pa drugo-prvo soboto, da gre skozi setve, in učenci njegovi trgajo klasje, ga manejo z rokami in jedo. 2Nekateri farizejev pa reko: Zakaj delate, kar se ne sme delati ob sobotah? 3In odgovori in jim reče Jezus: Ali niste še brali tega, kar je storil David, ko se je ulačnil on in kateri so bili ž njim? 4Kako je šel v hišo Božjo in je vzel predložene kruhe in jih jedel ter dal tudi tistim, ki so bili ž njim: katerih ne sme nihče jesti, razen samo duhovniki. 5In reče jim: Sin človekov je tudi sobote gospodar. 6Zgodi se pa v drugo soboto, da gre v shodnico in uči. In tam je bil človek, čigar desna roka je bila usehla. 7Pismarji in farizeji so pa pazili nanj, če bo tudi v soboto ozdravljal, da bi našli tožbo zoper njega. 8A on je vedel njih misli; veli pa možu, ki je imel suho roko: Vstani in stopi na sredo! In vstane in se ustopi. 9Jezus pa jim reče: Vprašam vas: kaj velja ob sobotah: dobro delati ali hudo, življenje oteti ali pogubiti? 10In pogledavši jih vse okrog, reče človeku: Iztegni roko svojo! In on stori tako, in roka njegova je bila zopet zdrava. 11A oni postanejo togote vsi neumni, in pomenkujejo se med seboj, kaj bi storili Jezusu. 12Zgodi se pa tiste dni, da odide na goro molit, in vztraja vso noč v molitvi k Bogu. 13In ko se zdaní, pokliče učence svoje; in izvoli jih dvanajst izmed njih, katerim tudi da ime apostoli: 14Simona, ki mu je tudi dal ime Peter, in Andreja, njegovega brata, Jakoba in Janeza, Filipa in Bartolomeja, 15Matevža in Tomaža, Jakoba Alfejevega in Simona, ki se imenuje Gorečnik, 16Juda Jakobovega in Juda Iškariota, ki je postal izdajalec. 17In gre ž njimi doli in se ustavi na ravnem kraju, in okrog njega velika truma učencev njegovih in velika množica ljudstva iz vse Judeje in iz Jeruzalema in iz Tirskega in Sidonskega primorja, ki so bili prišli, da bi ga slišali in da bi jih ozdravil njih bolezni; 18in tisti, ki so jih mučili nečisti duhovi, so bili ozdravljeni. 19In vsa množica je iskala, da bi se ga dotikali, ker moč je iz njega šla in ozdravljala vse. 20In on, povzdignivši oči na učence svoje, pravi: Blagor vam ubogim, ker vaše je kraljestvo Božje. 21Blagor vam, ki ste sedaj lačni, ker bodete nasičeni. Blagor vam, ki sedaj jokate, ker se boste smejali. 22Blagor vam, kadar vas ljudje mrzé in kadar vas izobčujejo in sramoté in zametujejo vaše ime kot hudobno zaradi Sina človekovega. 23Radujte se tisti dan in poskakujte! Kajti glejte, veliko je plačilo vaše v nebesih; ravno tako namreč so delali prorokom njih očetje. 24Toda gorje vam bogatim, kajti prejeli ste tolažbo svojo. 25Gorje vam, ki ste sedaj nasičeni, ker bodete lačni. Gorje vam, ki se sedaj smejete, ker žalovali boste in jokali. 26Gorje vam, kadar dobro o vas govore vsi ljudje; kajti ravno tako so delali njih očetje lažnivim prorokom. 27Ali vam, ki poslušate, pravim: Ljubite sovražnike svoje; delajte dobro tem, ki vas mrzé; 28blagoslavljajte, ki vas preklinjajo, molite za te, ki vas obrekujejo. 29Kdor te udari po enem licu, nastavi mu tudi drugo, in kdor ti jemlje plašč, ne brani mu vzeti tudi suknje. 30Daj vsakemu, kdor te prosi, in od njega, ki tvoje vzame, ne zahtevaj nazaj. 31In kakor hočete, da bi ljudje vam storili, prav tako storite tudi vi njim. 32In če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšna hvala vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo. 33In če dobro delate tistim, ki dobro delajo vam, kakšna hvala vam gre? Tudi grešniki delajo ravno tako. 34In če posojate tistim, od katerih upate zopet prejeti, kakšna hvala vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmo enako. 35Ampak ljubite sovražnike svoje, dobro delajte in posojajte, ne pričakujoč ničesar; in veliko vam bode plačilo, in sinovi bodete Najvišjega: zakaj on je dobrotljiv tudi nehvaležnežem in hudobnežem. 36Bodite torej usmiljeni, kakor je Oče vaš usmiljen. 37In ne sodite, in ne bodete sojeni. Ne obsojajte, in ne bodete obsojeni. Odpuščajte, in vam bo odpuščeno. 38Dajajte, in vam bo dano: mero dobro in natlačeno in potreseno in zvrhano bodo dali v naročje vaše; s kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerjalo. 39Pove jim pa tudi priliko: More li slepec slepca voditi? Ne padeta li oba v jamo? 40Ni ga učenca nad učitelja svojega; a vsak, kdor se popolnoma izuči, bo kakor učitelj njegov. 41Kaj pa vidiš pazder, ki je v brata tvojega očesu, bruna pa, ki je v očesu tvojem, ne čutiš? 42Kako moreš reči bratu svojemu: Brat, daj, da izderem pazder, ki je v očesu tvojem, ko sam bruna v očesu svojem ne vidiš? Hinavec, izderi najprej bruno iz očesa svojega, in potem izpregledaš, da izdereš pazder, ki je v očesu brata tvojega. 43Ni ga namreč drevesa dobrega, da bi rodilo slab sad, tudi slabega drevesa ne, da bi rodilo dober sad. 44Kajti vsako drevo se spozna po svojem sadu. S trnja namreč ne bero smokev in z robidovja ne trgajo grozdja. 45Dobri človek prinaša iz dobrega zaklada srca svojega dobro, hudobnež pa prinaša iz hudega zaklada hudobno; kajti usta njegova govore iz preobilosti srca. 46Kaj pa me imenujete: Gospod, Gospod, pa ne delate, kar pravim? 47Vsak, kdor gre k meni in sliši moje besede in jih izpolnjuje, pokažem vam, komu je podoben: 48Podoben je človeku, ki zida hišo, in globoko koplje in postavi temelj na skalo; in ko nastane povodenj, zažene se reka ob tisto hišo, a ne more je omajati, ker je trdno sezidana. 49Kdor pa sliši in ne stori, podoben je človeku, ki zida hišo na zemlji brez temelja; in ko se reka zažene vanjo, precej pade, in podrtija te hiše je velika.